Prav lepo pozdravljene, verjetno ste firbčne o čem bom pisala. Meje - kakšne?
Česa? Tudi sama točno nevem, ampak upam, da pridem do nekega spodobnega zaključka na koncu tega članka.
Ura je 00.27 in ravno sem se vrnila domov. Z Augustom sva bila v kinu, kot vsak teden. Ljubim vonj kokic, nov film, občutek da bom gledala nekaj česar še nisem (sploh če se mi uspe zadržati, da ne pogledam trailerja).
Tokrat sva si ogledala film Mreža, v angleščini The Circle.
V zadnjem letu sem gledala kar nekaj filmov, ki so me "premaknili", me spodbudili k drugačnemu razmišljanju.
Skratka, film si morate ogledati. Kar se tiče kamere, režije in efektov ni popolnoma nič posebnega, ampak pritegnila me je zgodba.
Prejšnji mesec sva ravno končala z gledanjem serije Black Mirror, ki me je popolnoma "sezula".
Nisem tipičen gledalec serij. Rada gledam tisto, kar drugi ne. Ne maram mainstream zadev, nikoli nisem gledala Gossip girl in še nekaj oh in sploh opevanih serij.
Rada imam neodkrite stvari, nove, zanimive, drugačne, ki mi dajo misliti in niso samo za zabavo. (čeprav mi včasih noro pašejo večeri Sex and the City punc)
Serija govori o medijih. O internetu, o tem kakšno navlado imajo, kako odvisni postajamo od tega.
Zato sem si želela napisati nekaj na to temo. Verjetno bo brez glave in repa, vas opozarjam, haha.
Kje so meje interneta, objavljanja svojih podatkov?
Ja, saj to. To piše blogerka, ki je non stop aktivna na socialnih omrežij, objavlja vsak svoj obrok in vsak burek, ki ji pride pod roke.
Pa ni tako.
Res vemo vse en o drugem? Ali vemo samo nekaj dejstev in popolnoma nič o ljudeh?
1. Izgubljamo "art of storytelling".
Včasih rada pomislim na stare čase. Si srečal znanca, ga vprašal kako se je imel na morju, kje je bil ... danes si ti z njem na morju. Spremljaš ga lahko na vsakem koraku.
Rečemo samo "ja, saj vem - sem videl na instagramu/facebooku/snapchatu".
Pogrešam to. Pogrešam ta luksuz, da ljudje niso vedeli kaj delam, kje se nahajam.
Čeprav me vsa ta omrežja zabavajo, mi dajejo svobodo da se izražam, da me bralci bolje spoznajo in se bolj povežejo z mano.
Nič ni lepšega, kot klepet z VAMI in ko vidim noro sporočilo na instagramu/blogu/emailu od VAS. Hvala vam.
Ne me razumeti narobe, vse to delam in vse to je del mojega življenja... samo... je prav luksuz, ko 1 dan nič nikamor ne objaviš in se imaš super in samo ti veš, za te spomine.
Čeprav, sem bila goreča nasprotnica Snapchata, preprosto se mi je zdelo, da je to preveč.
Ne potrebujem vedeti za 1000 ljudi kje so, kaj počnejo, nimam časa da to spremljam in da se s tem ukvarjam, mi je Insta story zabaven. Tam se predvsem zafrkavam, ustvarjam, želim bolj približati moje življenje do neke meje - in če nebi bilo vašega zanimanja in odziva, ki je res ogromen, verjetno nebi toliko objavljala.
Ker ostalih story-ev niti ne spremljam. Na dan mogoče pogledam 5-10 storijev, preprosto ne uspem.
Svaka čast tistim, ki uspejo pogledati vse kar objavim. Včasih pretiravam, ampak je zabavno.
Moja "misija" je, da je vse "keep it real". Ne potrebujem story-a, ki bo popoln in poln lepih stvari. Prav je, da se vidi tudi kaj je v ozadju in realne, vsakdanje opravke.
Ker v osnovi... smo vsi isti kajne? Vsi smo krvavi pod kožo, noben se ne sprehaja z filtrom VSCO-ja po ulici. Pa še mal kontrasta. Pa zbrišemo 1 mozoljček. Pa podočnjake. Ups.
(in spet se najdem med vrstnicami)
2. Blogerjem je težko. Ne "prodajamo" obraza, glasu, ampak indentiteto - osebnost.
Iz tega vidika, ker je to naša služba. Težko se odklopim za 1 teden, kaj šele za dva.
Doma bi me pričakalo toliko paketov (ne jamram, samo govorim), emailov za 1 dan odgovarjanja, vprašanja na instagramu in facebooku, kje za vraga se skrivam.
Poleg tega verjetno nebi bilo veliko novih všečkov in sledilcev, če se nebi 1 teden zgodilo nič novega.
Pa kaj potem. Tisti teden je lahko zame vreden več kot vse te plehke zadeve in vse številke tega sveta.
Igralec odigra svojo vlogo, pride domov in to je to. Pevec odpoje, nastopa in to je to. Blogerji/influencerji pa dejansko "prodajamo" dajemo ven SEBE.
To kar napišem, ne misli manekenka Katja, igralka Katja ampak jaz.
Delo blogerja se ne konča po 8 urah delavnika, ampak je to delo 24/7. Vedno nekaj slikamo, razmišljamo o novih objavah, itd.
Najtežje vprašanje za blogerja je "koliko časa na dan porabiš za blog?".
Kljub temu, da nas po tem nekatera podjetja "sortirajo", namesto da bi se poglobili ali posamezniku res odgovarja določen artikel ali pa sodelovanje, nas preprosto "pobekslajo" po številkah.
Se strinjam, da imamo eni večji vpliv kot drugi ... pa vendarle, si želim da bi bilo vse bolj osebno. Bilo bi lepo. Prijetneje.
Skratka, želela sem samo poudariti to, da je pri blogerjih in influencerjih stvar drugačna.
Čeprav mene osebno številke ne premaknejo dosti, sem vedno vesela novega sledilca. Ampak nekateri so s tem povsem obsedeni.
Ni bilo 1x, da sem videla da se ljudje družijo z drugimi samo zaradi vpliva oz. ga vidijo v cifrah.
Opala. Kam smo prišli?
Žalostno mi je, kljub temu da sem del vsega tega. Res mi je žalostno. Gremo dalje.
Ta objava bi lahko segala do Indije in nazaj.
Res vemo vse o vsem?
Včasih sem spoznala nekoga, ki je bil iz druge države. Hitro sem stekla po Atlas in v karti poiskala kje je ta država. Pregledala države s katerimi meji, pogledala karto za prebivalstvo, za industrijo itd.
Danes? Imamo vse informacije na dlani. BUM. Wikipedija, slike google earth.
Lahko se sprehajam po ulici Nikozije, brez da bi moja noga karkoli obiskala Ciper. (btw, čudovita država ampak žalostna zgodba kar se tiče politike)
Kaj ni to NORO?! Kdaj pomislite kam vse som prišli? Se spomnite prvih telefonov? Kače? Telefonov za 1 tolar?
Spet sem zašla. Poanta je v tem, da si si informacijo, ki si jo poiskal v knjigi ali v knjižnici zapomnil. Ker si se zanjo potrudil.
Danes samo poklikaš besedo ali dve in EVO JE.
Povsem ravnodušni smo postali, ko pride do informacij.
Iskanje ni zabavno. Googlaš in je.
Vemo vse o vsem in nič o ničemur.
Ta objava bi se lahko nadaljevala in nadaljevala.
Tema je preveč kompleksna za en članek in en večer.
Pa vendarle, sem želela samo poudariti na določene probleme, ki jih vidim.
Seveda sem sama del tega, ampak sem vesela - da se znam ustaviti. Čeprav se vam mogoče zdi, da veste vse o meni, da me poznate...
Dokler človeka ne spoznaš v živo, ne spregovoriš besede ali dve. Ne začutiš energije, je ne poznaš.
Vesela sem, za trenutke - ko se odklopim. Ko gledam zvezde, pijem vino, imam globoke pogovore o vesolju in našem obstoju sredi otoka v Jadranskem morju.
Nasploh sem vesela, da sem tip človeka, ki se zna "priklopiti na tukaj in zdaj".
Tukaj in zdaj.
To se mi zdi največji problem danes. Ljudje planirajo (tudi jaz) za v naprej ... ampak bistvo je, da smo z glavo in srcem v trenutku.
Nikoli nevemo kaj se lahko zgodi do tega trenutka, ki ga tako noro čakamo.
Ampak to je druga tema...
Analogno
Priznam, da sem prav vesela da me včasih fant "potegne nazaj" iz tega sveta v realni svet. Ko sem z njim sem rekdokdaj na telefonu, le če je nuja ali pa da objavim kaj kar sem si zamislila.
So ljudje ob katerih je preprosto nemogoče biti na internetu, ker je predobro v živo.
Vesela sem tudi, da mi je vrnil in pokazal čar "cd-jev", vrtenja glasbe s spoštovanjem do umetnika, kupovanjem del (knjige, dvd-ji, cd-ji itd.).
Za 10 let nazaj sploh nimam nobenega spiska, kaj sem poslušala - ker sem poslušala glasbo na youtube. Če bi kupovala cd-je (kar je seveda tudi finančno kar naporno) bi danes imela vse shranjeno. Nebi pozabila na kakšne čudovite pesmi, katerih se danes ne spomnem.
Skratka, poglejte si filme in serijo. (pri seriji vas opozarjam, da je prva epizoda zelo specifična in da so naslednje veliko boljše, zna se vam vse zameriti po 1. epizodi). Ampak, je vredno vašega časa, da vidite da praktično drvimo v prihodnost oz., da smo že tam.
Skratka, glejte skozi oči in s srcem in ne skozi lajke in sledilce. Glejte brez filtrov. Spoznajte ljudi. Bodite prisotni in bodite kar ste.
Mislim, da je prav da si vsak postavi svoje meje in prilagodi življenje tako, da bo odgovarjalo njemu in njegovemu "ravnovesju".
Drugič kaj več, upam da je dokaj razumljivo, haha.
Lahko noč,
P.s. Članek je bil napisan približno 1 mesec nazaj.
Katja
